Botrstvo

Ko je vožnja k zdravniku prevelika obremenitev za družinski proračun ali ko je v hiši pozimi toplih le nekaj prostorov, ker je ogrevanje predrago, govorimo o prevozni in energetski revščini. To sta le dva izrazita primera pri pojavu, ki v družbi pogosto ostaja neopažen in skrit. A dejstva so neizprosna - v Sloveniji se z energetsko revščino spopada skoraj 60.000 gospodinjstev. V Botrstvu spoznavamo zgodbe ljudi, ki se spopadajo s prevozno revščino, tokrat pa o novi analizi, ki je pokazala katere družbene skupine so v Sloveniji najbolj ogrožene. 

Osnovnošolci z vseh koncev države se enkrat letno iz šolarjev prelevijo v predstavnike svojih vrstnikov in na Otroškem parlamentu v organizaciji Zveze prijateljev mladine Slovenije argumentirano razpravljajo o težavah, izkušnjah in predlogih za spremembe, ki si jih želijo v svojem okolju. Na letošnjem 36. Mednarodnem otroškem parlamentu je 115 osnovnošolcev končalo dvoletno razpravo o šolskem sistemu. Otroci so na dan dogodka o šolskih temah razmišljali v štirih delovnih skupinah, pozneje pa so svoje ugotovitve in razmišljanja predstavili na plenarnem zasedanju. Med predlogi so denimo tudi želja po večji avtoriteti učiteljev, uvedba statusa kmeta ter drugačni načini učenja in ocenjevanja.

Večina glasbenih šol v prav teh dneh prireja preizkuse glasbene nadarjenosti za vpis v naslednjem šolskem letu. Glasbeno izobraževanje daje otroku pomembno širino in nove izkušnje, zato je vpis v glasbeno šolo zelo smiseln in predvideni stroški ne bi smeli biti ovira. V večini šol z javnim programom je mesečna obveznost med 25 in 35 evri, ko gre za več otrok v družini ali za posebne okoliščine, šole omogočajo tudi popuste. Pomoč pa nudijo tudi pri izposojah inštrumentov, sploh v začetni fazi izobraževanja, prav tako pomoč pri plačilu tovrstnih stroškov nudi tudi program Botrstvo. Z njegovo pomočjo postajajo strastni glasbeniki tudi trije otroci naše sogovornice. Sogovornici: -mama treh mladih glasbenikov -Tonja Lapanja Brenčič, predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol

Nežina in Lukova mama je vedela, da bosta razhod s partnerjem in selitev k staršem povzročila stiske, a jima je z odhodom iz nasilnega razmerja želela omogočiti vsaj mirnejše otroštvo. Upala je, da jim bo z rabljenimi materiali in veliko svojega dela iz še neizdelanega dela stare kmečke hiše nekako le uspelo ustvariti zelo majhen, a samo njihov dom. A nekaj let pozneje so sanje še daleč, še vedno vsi trije spijo na skupni postelji v sobi brez vrat, perilo in oblačila se drenjajo v ozki kurilnici, otroka šolske obveznosti opravljata kjer pač lahko. Mama z neizmerno težavo prosi za pomoč. Kljub temu včasih manjkata na plačljivih šolskih dejavnostih, pogosto je Luka tudi edini športnik, ki ga na tekmah s tribun mama ne more spodbujati. Ker kljub redni službi kdaj zmanjka še za veliko nujnejše stroške, kot je spremstvo otroka na tekmah zunaj domačega kraja. Tako, vse bolj brezupno stanje, pa že močno načenja mamino zdravje. Ki, nemočna doma, kot v posmeh usode v službi predano skrbi za boljše zdravje in lepša

Življenje mlade plesalke, ki je po maminem odhodu v tujino živela z očetom in babico, je močno zaznamovala očetova nenadna smrt. Ko sta z babico ostali sami, ji je ples zelo pomagal čez težke trenutke, a so stroški za to dejavnost postajali vse višji. Tudi s pomočjo Zveze Anita Ogulin je plesne treninge lahko ohranila in do danes nanizala številne uspehe, tudi naslov državne prvakinje in evropske podprvakinje. Babica pa je zdaj, ko lažje živita, tudi sama postala botra.

Ondina, Luka in Sabina so trije mladi prostovoljci, ki brezplačno pomoč drugim doživljajo ne zgolj kot pomoč, pač pa tudi kot prostor pripadnosti, druženja in iskanja smisla. S povsem brezplačnim in prostovoljnim namenjanjem časa drugim tudi razbijajo predsodek, da so mladi povsem individualizirana generacija, ki ji je mar le zase. Ob mednarodnem dnevu mladih prostovoljcev s tremi mladimi prostovoljci, Ondino, Lukom in Sabino, razmišljamo o tem, zakaj so jih pritegnila različna področja prostovoljstva, koliko je med mladimi sploh zanimanja za prostovoljstvo, s kakšnimi pomisleki se srečujejo in zakaj se v času, ki tako zelo ceni zaslužek in skrb zase, sami odločajo zanj?

Bojana Rozman, dolgoletna romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, je lahko izjemen zgled otrokom, ki jih težka pot iz neurejenih romskih naselij do izobrazbe še čaka.Rojena v romskem naselju staršem, ki ne govorijo slovensko, je uspešno končala osnovno in srednjo šolo, še vedno pa ni opustila niti načrtov o končanju študija. Prav zaradi lastne izkušnje toliko bolj razume stiske romskih otrok, za katere je vstop v šolo lahko zelo težak. Zakaj je njihova pot do izobrazbe tako neuspešna, kaj je najtežje, kaj bi morali storiti, da bi tudi ti otroci lahko razvili svoje talente in potenciale, kako bi jim pri tem lahko pomagalo boljše razumevanje in kako jim že pomagajo romske pomočnice?

Sogovornici, uspešni študentki, športnici in umetnici sta imeli do tistega usodnega leta precej jasno začrtane izobrazbene in poklicne cilje. Vendar so smrt očeta, babice in dedka, nato pa še tri poplave, ki so močno poškodovale družinsko hišo, temeljito zamajale finančno varnost in psihično stabilnost družine. Sogovornici sta bili pred resno dilemo, ali se še naprej šolati ali pa opustiti načrte in raje finančno pomagati mami. Pomoč Zveze Anita Ogulin je bila pri tem neprecenljiva.

Pred dobrim desetletjem je prvih nekaj dijakov iz programa Botrstvo dobilo pomoč iz posebnega Dijaškega sklada. Pomoč so nujno potrebovali predvsem za plačilo bivanja v dijaškem domu, brez katerega se mnogi med njimi sploh ne bi mogli šolati na želeni šoli. Od takrat je pomoč dobilo že 1200 mladih, zanje je bilo zbranih skoraj 1,4 milijona evrov. Pri Zvezi Anita Ogulin že ves čas opozarjajo na nedopustno dejstvo, da je pomoč dijakom popolnoma odvisna od uspešnosti zbiranja donatorskih sredstev, čeprav je v celoti porabljena za plačilo bivanja v državnih dijaških domovih in da država subvencij za bivanje za otroke iz nižjih socialnoekonomskih slojev sploh nima. Toda po desetletju opozarjanja in obljub, ki so jih dajali vsakokratni odločevalci, je stanje nespremenjeno, donatorskih sredstev za vse dijake, ki pomoč potrebujejo, pa ni več dovolj. Sogovornici: Tanja Petek, sekretarka Zveze Anita Ogulin Mama dveh dijakov, ki se brez te pomoči ne bi mogla šolati na želeni šoli.

Tretji torek v marcu je vsako leto svetovni dan socialnega dela, dan, namenjen prepoznavanju pomembne vloge socialnih delavk in delavcev pri izboljševanju življenja posameznikov, družin in skupnosti. Zato smo v današnjo oddajo povabili štiri mlade socialne delavke, Uršo, Tejo, Gajo in Jerco, ki šele stopajo na pot pomoči drugim. Čeprav so poklic izbrale prav zaradi tega, doživljajo tudi razočaranje in nemoč, srečujejo se s togim sistemom, pa tudi s preveliko željo po pomoči in čustveno vpletenostjo v usode ljudi. Prve profesionalne izkušnje tudi z delom pri programu Botrstvo Zveze Anita Ogulin jim spreminjajo pogled na revščino, še vedno pa verjamejo, da je zanje to sanjski poklic.

"Ne jočita, saj imata še mene," je takrat petletni Andrej skušal potolažiti starše, ki so žalovali za izgubo hčerke Mie. Ta je umrla po dolgoletnih zdravstvenih težavah zaradi prirojenih nepravilnosti in drugih zdravstvenih težav. Predana skrb in upanje v številna samoplačniška zdravljenja pa sta družino povsem izčrpala. "Toliko kreditov za zdravljenje smo že imeli, da smo s težavo dobili še enega. Da moraš do zadnjega čakati, ali boš dobil denar in boš lahko pokopal otroka … ne najdem besed," pravi Mijin in Andrejev oče. Po njeni smrti pa ni ostala le globoka žalost, prišli so bolezni, izguba službe, izvršitelji in rubežniki, delo za le nekaj več kot minimalno plačo in številni stroški najemniškega življenja. Skupaj z dolgovi, s katerimi so skušali rešiti otrokovo življenje, je teža vseh bremen postala takšna, da je sami ne zmorejo več: "Cele noči ne spim, tuhtam, preračunavam, zjutraj vstanem še bolj utrujen, kot sem zvečer legel v posteljo. Ne vidim več izhoda. Če ne bi bilo še tega otroka, mene že zdavnaj

Čez nekaj dni bo minilo 14 let, kar smo na Valu 202 objavili prvo zgodbo družine iz programa Botrstvo. Vsa leta poleg oddaj lahko slišite tudi spote, ki opozarjajo na sam program oziroma različne akcije znotraj njega. Zdaj so spoti dobili povsem novo zvočno podobo in tudi vsebino. Kako so jo zasnovali, pripovedujejo avtorja Aljoša in Dominik Bagola ter igralci Uroš Smolej, Lotos Vincenc Šparovec in Iva Kranjc Bagola.

14 nadarjenih mladih športnikov, starih od 13 do 17 let, si je na povabilo Tine Maze in Olimpijskega komiteja Slovenije pred dnevi lahko v živo ogledalo dogajanje na zimskih olimpijskih igrah. Čeprav nihče med njimi ne trenira zimskih športov, so bili med glasnejšimi navijači ob smučarski stezi in pod skakalnico, predvsem pa so sploh prvič lahko izkusili, za kako veliko tekmovanje gre. In tudi zato morda nastop na olimpijskih igrah še trdneje postavili med svoje športne cilje.

»Že tekmovanja v Sloveniji so bila za nas velik strošek. Ko so se nadaljevala v tujini in so se pridružili stroški prevoza in nastanitev, pa nismo več zmogli. Se je zgodilo, da nismo mogli na tekmo in smo si pri sosedi sposodili denar, da smo lahko šli,« se športnih začetkov svojega sina spominja njegova mama. Sin je ljubezen do športa odkril pri šestih letih in od takrat razvija svoj talent. Zdaj njegovi uspehi segajo že v svetovni vrh, športno pot nadaljuje v članski kategoriji, postal pa je tudi študent fizioterapije. In morda vsega tega ne bi bilo, če mladenič ne bi dobil materialne pomoči programa za pomoč talentom Botrstvo.

Devetnajst otrok in mladih z invalidnostjo, ki so se skupaj s spremljevalci udeležili Zimskega tabora v organizaciji Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja na Rogli, je lahko nekaj dni uživalo na belih strminah ali v številnih spremljevalnih dejavnostih. Kako jim je šlo smučanje na biskijih, kako ples, kemijski poizkusi in števne druge dejavnosti, s katerimi ta tabor spodbuja tudi socialno povezovanje, izmenjavo izkušenj ter krepitev samozavesti in občutka pripadnosti?

Stroški ogrevanja so v mrzlih zimah kot je letošnja, še nekoliko višji, za tiste, ki živijo v energetsko potratnih nepremičninah, pa lahko postanejo neobvladljivi. Najemniki stanovanj so pri obvladovanju stroškov precej nemočni, medtem ko imajo lastniki nepremičnin na voljo tudi nekaj subvencij, ki jih nudi Eko sklad. Kdo je upravičen do 100% subvencije, kakšen je postopek in kako jim ne le do subvencije, pač pa tudi do dejanske izvedbe projekta lahko pomagajo t.i. koordinatorji? Sogovornica:Marjetka Martinčič, svetnica Eko sklada iz Sektorja za zmanjševanje energetske revščine

»Težke stvari so me naredile človeka in zdravnika, kot sem danes,« pravi sogovornik, eden prvih otrok, ki so pred 15 leti dobili svojega botra v programu Botrstvo v Sloveniji Zveze Anita Ogulin in tudi s to pomočjo uspeli doseči življenjske cilje. A še zmeraj je zelo živ spomin na revščino, na to, kako se je vedelo, koga kam povabiti in koga ne, ker starši ne morejo plačati, pa kako je pred razredom prejemal opomine za neplačano šolsko prehrano: »Še zdaj je neprijeten občutek, ko govorim o tem. In veliko takih opomnikov je bilo, da sva revna, da nisva kot ostali,« se spominja sogovornik, ki je kljub hudim finančnim stiskam uspel diplomirati in opraviti specializacijo, zdaj pa kot zaposlen zdravnik pomaga drugim. »Ampak rane ostanejo.« Prav zaradi prehojene poti, stisk, pomanjkanja in negotovosti, ki jih je izkusil, se toliko bolj zaveda dragocenosti pomoči programa Botrstvo.

Z letošnjim letom so nekoliko spremenjeni pogoji za pridobitev varstvenega dodatka za starejše. Sprememba omogoča pridobitev tega dodatka širšemu krogu prejemnikov, predvsem pa je pomembno, da za pridobitev ne bo več potrebno mučno pridobivanje (notarsko overjenih) potrdil o tem, v kolikšni meri se k preživljanju staršev zavezujejo njihovi otroci. Kako pridobivanje dodatka poteka po novem, kako je z vračljivostjo prejete pomoči po smrti prejemnika in kaj v praksi pomeni podaljševanje te pravice po uradni dolžnosti, kar je tudi novost, ki velja z letošnjim letom. Gostja: Špela Zupan, strokovna delavka pri Skupnosti centrov za socialno delo

Ne le otroci, tudi nekateri starostniki v Sloveniji še nikoli niso bili na morju ali na potovanju. Pri Rdečem križu Slovenije v zdravilišču na Debelem rtiču že vrsto let organizirajo terapevtske programe in letovanja prav za starejše iz socialno ogroženih okolij in lani so tako življenje popestrili 75 starostnikom, nekaterim prav v prazničnem času.

Vse življenje, odkar pomni, družina naše sogovornice živi v najeti garsonjeri. Sestra je invalidka zaradi posledic možganskega tumorja in kapi, mama je na vozičku zaradi multiple skleroze, oče, ki je letos tudi sam hudo zbolel, nenehno skrbi za obe, sogovornica pa je briljantna študentka, ki si kljub nemogočim razmeram in hudi finančni stiski ni pustila vzeti sanj o študiju. In ga končala kot prva in najboljša v letniku. Vse to je dosegla v 18 m2 veliki garsonjeri. Bilo je težko in odrekali so se vsi, a pravi, da povezanosti in odnosa, ki ga imajo, ne bi zamenjala niti za hišo. Po magisteriju si izjemno želi vpisati še doktorat, a je šolnina zanj žal nedosegljivo visoka.