Kulturni Fokus

Mirna, jasna, večno lepa ustvarjalnost, brez nepotrebne navlake, ki na dan pritegne notranje človekove boje, njegovo temno destruktivnost, psihično-čustvene bolečine, nerazumljive, metafizične in potlačene sanjske usedline, samoiskanja in premišljevanja o smislu. Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno p